V jugoslovanskih domovih sedemdesetih in osemdesetih let je bil telefon pogosto precej dolgočasen predmet. Večina aparatov je imela klasično obliko, težko slušalko in vrtljivo številčnico, njihova glavna naloga pa je bila, da so zanesljivo delovali. Potem je Iskra predstavila telefon, ki je bil videti, kot da prihaja iz prihodnosti. 

ETA 80, ki se ga je prijel vzdevek Fitipaldi, je postal eden najbolj prepoznavnih izdelkov slovenskega industrijskega oblikovanja. Njegovo nizko, podolgovato ohišje z zaobljenimi linijami je močno odstopalo od običajnih telefonov. Slušalka je bila položena neposredno na zgornji del aparata, celotna oblika pa je spominjala na aerodinamično karoserijo dirkalnika. Za obliko je bil odgovoren slovenski oblikovalec Davorin Savnik, ki je z Iskro sodeloval že od šestdesetih let. Podjetje je novo zasnovo leta 1978 predstavilo pod imenom Olimpik, leta 1980 pa je stekla serijska proizvodnja modela ETA 80.

Ime Fitipaldi ni bilo naključno. Telefon je zaradi svoje nizke in športne oblike spominjal na dirkalnik, zato so ga uporabniki povezali z Emersonom Fittipaldijem, brazilskim svetovnim prvakom F1, ki je bil v sedemdesetih letih izjemno priljubljen. ETA 80 je bil sprva na voljo v več živahnih barvah, med drugim v rdeči, rumeni, zeleni in rjavi. Prvi modeli so imeli vrtljivo številčnico, poznejše različice (Eta 85) pa so dobile tipkovnico in druge tehnične izboljšave. Osnovna oblika se pri tem ni bistveno spreminjala.

Telefon je dosegel tudi pomemben mednarodni uspeh. Leta 1980 je postal uradni telefon olimpijskih iger v Moskvi, Iskra pa je v Kranju izdelala več kot pet milijonov aparatov. Uporabljali so jih v gospodinjstvih, pisarnah in drugih ustanovah, zaradi značilne oblike pa je ETA 80 postal prepoznaven tudi zunaj Jugoslavije. Prav njegova priljubljenost je razkrila težavo, ki je zaznamovala nadaljnjo zgodbo izdelka. Iskra oblike ni ustrezno zaščitila, zato so se po svetu začele pojavljati številne kopije. Med najbolj znanimi posnemovalci je bilo južnokorejsko podjetje Goldstar, predhodnik današnjega LG. Po navedbah Tehniškega muzeja Slovenije naj bi Goldstar prodal približno 160 milijonov kopij, po svetu pa naj bi nastalo od 200 do 300 različnih posnemovalcev izvirne zasnove.

Savnik je za svoje oblikovalsko delo prejel številna priznanja, toda množično kopiranje telefona je ostalo ena najbolj nenavadnih zgodb slovenske industrije. Izdelek, ki je nastal v Kranju, je dosegel svetovno prepoznavnost, ne da bi njegov avtor oziroma proizvajalec od tega dobila ustrezno korist.

ETA 80 je sčasoma postal tudi muzejski predmet. Njegova zasnova je vključena v zbirke industrijskega oblikovanja, med drugim v newyorškem Muzeju moderne umetnosti MoMA. S tem se je telefon, ki je bil nekoč povsem običajen del vsakdanjega življenja, uvrstil med pomembne primere industrijskega oblikovanja svojega časa. Danes je Fitipaldi zanimiv tudi zato, ker predstavlja obdobje, ko je bilo mogoče obliko telefona povsem na novo izumiti. Pred pametnimi telefoni in zasloni na dotik so proizvajalci eksperimentirali z razporeditvijo tipk, obliko slušalke, barvami in celotno podobo aparata. ETA 80 je dokazal, da lahko tudi vsakdanji predmet postane oblikovalska ikona.

Če si imel doma rdeč ETA 80, se verjetno še spomniš njegovega zvonjenja, vrtljive številčnice in kabla, ki se je po nekaj pogovorih vedno znova zapletel. Če ga še imaš na podstrešju, ga nikar ne zavrzi. V rokah imaš košček slovenske industrijske in svetovne zgodovine.