Danes se zdi povsem samoumevno, da sporočilu dodamo nasmešek, srček ali kakšen drug simbol, ki sogovorniku pomaga razumeti naše razpoloženje. Toda v začetku osemdesetih let, ko je računalniško komuniciranje potekalo predvsem prek besedilnih terminalov in elektronskih oglasnih desk, so bile možnosti precej bolj omejene. Na zaslonih ni bilo barvitih ikon, animacij ali fotografij, uporabniki pa so morali vse povedati z običajnimi znaki na tipkovnici.

Prav to je povzročalo težave na univerzi Carnegie Mellon v Pittsburghu, kjer so se raziskovalci in študenti pogovarjali prek internega računalniškega omrežja. Na oglasnih deskah so se pogosto pojavljale šale, sarkastične pripombe in izmišljena opozorila, ki so jih nekateri bralci razumeli povsem resno. Razprave o tem, kako označiti šaljiva sporočila, so sčasoma privedle do nenavadno preproste rešitve.

19. septembra 1982 ob 11.44 je računalničar Scott Fahlman predlagal, naj uporabniki za označevanje šal uporabijo tri znake: dvopičje, vezaj in zaklepaj. Če je bralec glavo nekoliko nagnil v levo, je v njih prepoznal nasmejan obraz. Za sporočila, ki niso bila mišljena kot šala, je predlagal obrnjeno različico z drugim zaklepajem.

Tako sta nastala :-) in :-(.

Fahlman si ob tem ni predstavljal, da bo njegova zamisel nekoč postala del vsakdanjega sporazumevanja milijard ljudi. Šlo je za praktičen predlog, namenjen majhni skupnosti uporabnikov, ki so potrebovali način za razlikovanje med resnimi in šaljivimi sporočili. 

Ideja se je hitro razširila z univerzitetnih računalnikov na druga akademska omrežja in pozneje na internet. Uporabniki so začeli ustvarjati nove kombinacije znakov, ki so ponazarjale različna čustva in izraze. Pojavili so se pomežiki ;-), presenečeni obrazi :-O in številne druge različice. Sčasoma so mnogi opustili celo vezaj, zato sta se uveljavila krajša zapisa :) in :(.

Izvirno sporočilo je medtem skoraj izginilo v računalniški zgodovini. Stare univerzitetne oglasne deske niso bile trajno arhivirane, zato dolgo ni bilo jasno, ali je Fahlmanov predlog sploh še ohranjen. Leta 2002, ob dvajseti obletnici, je skupini raziskovalcev uspelo iz starih varnostnih trakov obnoviti arhiv sporočil in najti izvirni zapis z natančnim datumom in uro. Tako je eden najznamenitejših drobcev zgodovine interneta dobil tudi svoj ohranjeni dokument.

Fahlman sicer ni bil prvi človek, ki je iz ločil sestavil obraz. Podobni grafični motivi so se pojavljali že v tiskanih besedilih in drugih oblikah komunikacije. Njegov prispevek je bil predvsem v tem, da je predlagal sistematično uporabo nasmeška v računalniških sporočilih, od koder se je zamisel razširila po svetu.

V devetdesetih letih so besedilni emotikoni postali nepogrešljiv del elektronske pošte, spletnih klepetalnic in zgodnjih mobilnih sporočil. Nato so prišli grafični smeški in japonski emojiji, ki so iz preprostih kombinacij znakov razvili povsem nov vizualni jezik. Danes lahko z enim samim simbolom izrazimo skoraj vse, od veselja in žalosti do ironije, začudenja in jeze.

A kljub tisočem sodobnih emojijev je izvirni nasmešek ostal prepoznaven. Tri tipke, ki jih je Fahlman uporabil pred 44 leti, še vedno zadostujejo, da na drugi strani zaslona nekomu narišemo nasmeh.

:-)